Začeti je vedno težko. Težko se je začeti učiti, težko je začeti pisati, ampak najbolj težko pa je začeti igrati v bandu, kjer se najdejo štirje šmrkavci, ki pretežno nimajo še nič pojma o igranju, in ki želijo ustvariti band. Tako sta se nekega poletnega dne (bil je lep poletni dan,bil je on izkles......no, dobro), leta 2004 srečala bobnar Niko Vrečič in kitarist Andrej Roškarič, ki ga poznamo pod nadimkom Roža. Stekla je debata o muziki, potem pa Vrečka (oziroma Niko) vpraša Rožo: »Čuj, ti priji kdaj k men, mam bobne, pa lehko malo skup vžgema!« No, čudo se je zgodilo in enkrat septembra je Roža šel k Vrečki, da malo sprobata njune (ne)sposobnosti v čudoviti hali Vrečkine stare hiše, veliki 9m² . Vžgala sta par akordov, potem pa sta se začela pogovarjati o večjih stvareh, tudi o tem,da bi izpeljala revolucijo rocka in ustvarila band. No, najprej je Roža povabil takrat še čistega raverčka Gabrijela, oziroma znanega pod imenom Gabrovskega in ga kaj kmalu speljal v kitarske vode. Nekaj dni je hodil samo gledat spretnosti Rože in se sprenevedal, kateri instrument naj igra. No, kakorkoli, čez par dni pa me na busu sreča Roža in vpraša: »E, Kraner, bi špilo ti v bandi?« nekaj časa sem se delal, kot da me to še ne zanima, potem pa s hlinjenim nezanimanjem rekel: »Bom baro, ja:« Doma sem celi srečen gnjavo mati in fotra, in drugo soboto sem se na prtljažniku oziroma bezictregari Rožinega mopeda peljal Trojici v objem, kjer stoji ta hiša in v njej 3x3 velika sobica, kjer sta naju že čakala Gabrovski in Vrečka. Takoj sem moral pokazati nekaj »virtuoznih« spretnosti na moji Fenderci, potem pa smo udarili eno skupno. Seveda, odlična polomija! Vendar bil je še en problem! Imamo že dve kitari? Kam bi posadili novopečenega rockerja Gabrovskega? V roke smo mu probali dati električno kitaro, vendar je niti držati ni znal.....nikakor! Ampak halo, kaj bomo s tremi kitarami, ko pa nimamo bassa!? In tako smo ga ćez teden posadili za bass! In naredili smo prav, saj lahko rečemo, da se je hitro ućil, in kot smo opzaili , je zelo nadarjen za udarjanje po debeli struni! Bili smo popolni; Rouža, Niko, Gabrovski in jaz, Kranovski (oziroma majstore....hvala, hvala) smo začeli skupno pot, ki je na začetku seveda bila umazana, polna polomij, neritmičnih udarjanj po bobnih, pa tudi dveh punc, ki bi naj postale pevke( hitro sta odšli, oziroma, odslovili smo ju). Tako v deželi sonca, vina, gozdov in baje dobrih bejb deluje band, ki se je najprej imenoval Children of hell, vendar zdaj »udarni kvartet« Iraxana, ki že nažiga svoje in druge komade, s predpotopno opremo v novi hali 4x4 in nekaj malega tudi že koncertira na ogromnih festivalih pred dvajsetglavo množico!!! Rock on!